SODOBNA TEKSTILNA INDUSTRIJA

Romantična podoba šivilje, ki na roke s šivanko izdeluje oblačila, je že zdavnaj zbledela.
Življenje premnogih v verigi tekstilne industrije pa se je spremenilo v pekel.
Kot potrošniki lahko stopimo iz te verige.

Zadnja stoletja so se domače šivalnice preselile v tovarne, iglo je zamenjal šivalni stroj, lokalna proizvodnja se je preselila v države s poceni delovno silo brez osnovnih delavskih pravic in brez regulativ za ohranjanje okolja, globalna konkurenca je potisnila ceno oblačil na dno, potrošniška mrzlica nakupovanja teh cenenih izdelkov omogoča, da težko zapremo vrata omare prepolne oblačil, ki jih le redko oblečemo, vse večja potrošnja oblačil zahteva vse več materiala in s tem večjo porabo pesticidov, vodnih virov in zemlje, v oblačila se je prikradla sintetika, ki poleg vseh barvil in drugih kemikalij onesnažuje naš planet skupaj s slabo razgradljivimi oblačili, ki jih na koncu malodušno odvržemo kot smeti. Lahko bi našteval še naprej. Le v zadnjih nekaj desetletjih se je torej tekstilna industrija drastično spremenila.

Zgolj nekaj dejstev sodobne tekstilne industrije:

  • Tekstilna industrija proizvede 8 – 10 % vseh emisij ogljikovega dioksida, ki jih proizvede človek; to je več kot letalski in čezoceanski transportni promet skupaj.
  • Leta 2014 smo kupili 60 % več oblačil kot leta 2000, uporabljamo pa jih pol časa manj. Trend se je ponovil v letu 2019 v primerjavi z letom 2015, kar kaže na eksponentno rast.
  • Povprečen človek v življenju porabi 80 – 120 tisoč evrov za oblačila – v Evropi okoli 800 evrov, v ZDA 2000 dolarjev na leto. Povprečna doba enega oblačila je 3 leta. Več kot 85 % ljudi ne prebere, kje je oblačilo bilo izdelano in kaj vsebuje.
  • Leta 2018 smo na svetu izdelalo 150 milijard kosov oblačil – za vsakega prebivalca 20 kosov novih oblačil. 30 % oblačil se nikoli ne proda. 50 % oblačil hitre mode se vrže v smeti pred enim letom.
  • Leta 2000 sta bili letno dve kolekciji oblačil, v letu 2011 pa 11, medtem ko imajo nekatera velepodjetja tudi med 12 do 24 kolekcij letno.
  • 12,8 milijonov ton tekstila letno zavržemo kot smeti. Povprečen človek na leto zavrže 37 kg oblačil. Povprečen Slovenec je v letu 2015 zavrgel 18 kg oblačil. Skupaj smo v Sloveniji istega leta zavrgli 37000 ton zbranega odpadnega tekstila.
  • 73 – 85 % vseh izdelanih tekstilnih izdelkov gre vsako leto v odpad: vsako sekundo je zažganih ali odpeljanih na odlagališče za en poln tovornjak oblačil. To je dovolj, da s 93 milijoni ton tekstilnih odpadkov, ki jih v enem letu proizvedemo, napolnimo Sydneyski zaliv.
  • Več kot 95 % oblačil bi se lahko recikliralo ali ponovno uporabilo.
  • 15 % tekstila se reciklira ali ponovno uporabi. 1 % se jih reciklira. Zaradi ogromne količine podarjenih oblačil so njihov uvoz nekatere afriške države začasno prepovedale.
  • 63 % oblačil, ki jih izdelujemo danes je iz sintetičnih vlaken iz nafte (poliester, najlon…). Domače pranje oblačil letno v oceane sprosti 500.000 ton mikroplastike, kar je enako količini 50 milijard plastenk. Ta delež predstavlja 35 % vse mikroplastike, ki pride v oceane. Mikroplastika pa predstavlja 31 % vsega onesnaževanja oceanov s plastiko.
  • Sintetični materiali in oblačila prepojena s kemikalijami se razkrajajo 100 – 200 let.
  • V Evropski uniji naj bi po letu 2025 bilo obvezno ločeno zbiranje tekstilih odpadkov. Evropska komisija je tekstil razglasila za naslednjo nujno nalogo po plastiki.
  • Za proizvodnjo oblačil potrebujemo 53 milijonov ton materiala na leto.
  • Bombaž za rast potrebuje ogromne količine vode. Tekstilna industrija je eden največjih porabnikov pitne vode: 2700 litrov vode se porabi za eno bombažno majico, kar predstavlja pitno vodo, ki jo ena oseba popije v treh in pol letih. S takšno količino bi lahko napolnili 27 kadi vode. Za ene kavbojke se porabi 7600 litrov vode, kar zadostuje za 10 let pitne vode za enega človeka.
  • 25 % vseh pesticidov na svetu se porabi za vzgojo bombaža.
  • barvanje oblačil je 2. največji onesnaževalec vode, saj ostanke spustijo v površinske vode, reke in morja – letno to predstavlja za 2 milijona olimpijskih bazenov vode onesnažene s kemikalijami za barvanje. To predstavlja 17 – 20 % vsega industrijskega onesnaževanja vode. Tekstilna industrija porabi 79 milijonov kubičnih metrov vode, do leta 2030 bi se naj poraba podvojila.
  • 75 milijonov ljudi je zaposlenih v tekstilni industriji, od tega 75 – 85 % žensk. Delajo 10 – 16 ur na dan, šest dni v tednu. Velika težava je prenizka plača delavcev v tekstilni industriji, saj z njo ne morejo preživeti sebe in svoje družine. V tekstilni industriji je še vedno velika težava izkoriščanje otrok in najstnikov.

 

Zbrane podatke je težko spremljati, saj se ves čas spreminjajo. Zato ob branju teh podatkov ne imej toliko v mislih točnih številk, ampak poskusi začutiti, kako velik pomen imajo na okolico – tako naravo, kot na ljudi.

ZATO biOOmara!

Vse to odpira mnogo vprašanj, na katera bom opozarjal v blogu, ki ga najdeš na spletni strani biOOmara. Vabim te, da se pridružiš k branju!